Vrtnice - pogosta vprašanja

Natančnega števila ni mogoče določiti, vendar se domneva, da po svetu obstaja več kot 30.000 različnih sort vrtnic. Od tega jih je v prodaji verjetno približno 6.000.

To število se zaradi stalno prihajajočih, a tudi izginjajočih sort nenehno nekoliko spreminja. 

Ne, vse vrtnice ne dišijo. Nikakor ne majhno število vrtnic nima nobenega ali le komaj zaznaven vonj. 

Poleg vrtnic brez vonja so tudi take, ki ne dišijo ravno prijetno, kot npr. 'R. foetida bicolor', ki rahlo diši po stenicah.

Hitrost rasti vrtnic je zelo različna in je v bistvu povezana z velikostjo, ki jo dosežejo v odraslem stanju. Splošne trditve zato ni mogoče podati. 

Na splošno pa se domneva, da so vrtnice po 3-4 letih povsem uveljavljene in dosežejo svojo končno velikost. 

Vrtnice so sončni otroci in ljubijo toploto in svetlobo. Vendar je tudi veliko vrtnic, ki uspevajo na ne preveč močno osončenih rastiščih. 

Če stojijo v senci, praviloma rastejo nekoliko počasneje, cvetijo nekoliko pozneje in ne povsem tako bogato.

Odločilno ni nujno trajanje neposrednega sončnega obsevanja, temveč vpad svetlobe. Ta se dobro oceni po delu neba, ki je viden z rastišča. Pri sortah, ki zrastejo više, je treba upoštevati tudi vpad svetlobe v območju, v katerem se bo odrasla vrtnica gibala. V krošnji drevesa ali na vrhu loka za vrtnice je ta praviloma večji kot ob vznožju, kjer se sadi. 

Nekatere temne sorte vrtnic je bolje saditi v polsenci. Pri nekaterih cvetovi zelo hitro zgorijo, drugi bledijo ali kažejo neželen roza odtenek.

Mnogi večji rambler in plezalne vrtnice se zelo dobro znajdejo na senčnih mestih na vrtu ali celo ob severni strani.

Čeprav vsak pozna pravljico 'Trnuljčica', imajo vrtnice botanično gledano bodice in ne trnov.

Te so tako po številu kot po izraženosti zelo različne. Od razmeroma maloštevilnih, velikih, zelo trdih kljukastih do zelo številnih, le nekaj milimetrov dolgih, mehkih bodic in tudi sort vrtnic, ki so komaj ali sploh niso oborožene, je zastopano vse.  

Na vprašanje o najstarejši vrtnici ni mogoče odgovoriti. Kot druge rastline so vrtnice nastale v teku milijonov let in katera sorta ali vrsta se je razvila prva, ni mogoče ugotoviti. 

Vrtnice so bile prvič omenjene leta 1600 pr. n. št., odtlej so imele svoje mesto v vseh nadaljnjih visokih kulturah. Okoli leta 450 pr. n. št. je Herodot opisal vrtnico s 6 listi. Ime 'kraljica cvetja' so dobile že nekoliko prej, leta 600 pr. n. št., od grške pesnice Sapfo. In tudi slavna družba Rimljanov se je z njimi dolgo zabavala. Verjetno so bile to predvsem R. gallica, R. alba in navadni šipek (R. canina). 

Globoko v srednji vek so bile verjetno znane predvsem botanične oblike in divje vrste. Izvori žlahtnjenja vrtnic, ki je dolgo potekalo po načelu naključja, naj bi bili v 17. stoletju. V tistem času so na Nizozemskem iz R. damascena (spominka križarjev) z divjimi vrtnicami nastali razred močno polnih centifolij in zatem tudi mahovna različica, ki jo danes poznamo kot mahovne vrtnice. 

Kot prva znana sorta vrtnice se pogosto navaja R. alba 'Maxima', ki je bila dokazano znana pod tem imenom že pred letom 1500. Toda tudi nekatere sorte iz R. gallica so znane že zelo dolgo.

Vrtnice cvetijo v beli, roza, rdeči in rumeni barvi ter v vseh mogočih kombinacijah in mešanicah. Čisto modrih vrtnic ni; sorte, ki jih tako imenujejo, so večinoma lila ali malvine barve in so nastale z izborom iz roza odtenkov. Rjavi odtenki nastanejo prek mešanih barv iz rdeče in roza. 

Prvotne vrtnice so cvetele v beli in različno intenzivni roza barvi. Z R. chinensis je dodana rdeča, čajne vrtnice so v paleto prinesle nežno marelično. Rumene vrtnice izvirajo iz R. foetida. 

Vrtnice, kupljene v loncu, je mogoče saditi vse leto.

Vrtnice brez zemlje na koreninah (vrtnice z golimi koreninami) sadimo od konca rastne dobe oktobra do pozne pomladi. Najboljši čas za sajenje teh je jeseni, ko so tla od poletja še dobro ogreta.

Kot 'sport' pri vrtnicah imenujemo novo sorto vrtnice, ki je nastala z naravno mutacijo. Ta se od prvotne vrtnice običajno razlikuje le v eni lastnosti. Če se izkažejo za dragocene, jih kot samostojno sorto damo v prodajo.

Zelo pogosto je to barva; Winchester Cathedral je npr. bela oblika sorte Mary Rose. Te barvne mutacije se deloma vračajo tudi v starševsko sorto, tako v celih cvetovih kot samo v njihovih delih. Starševsko sorto je včasih - ne pa vedno - mogoče razbrati iz imena, kot npr. pri Red Eden Rose ali Red New Dawn. 

Mnoge plezalne vrtnice so močneje rastoči sporti grmaste oblike. Tem je bilo dolgo časa v imenu dodano Clg. ali Climbing. Znani primeri so Clg. Souvenir de la Malmaison, Clg. Iceberg ali Clg. Mme. Caroline Testout. 

Kot remontiranje imenujemo sposobnost, da poleg glavnega cvetenja cvetijo še enkrat. 

Intenzivnost tega ponovnega cvetenja lahko zelo niha, od posameznih cvetov v poznem poletju, ki jih kažejo npr. nekatere mahovne vrtnice ali rambler, do polno izraženega drugega cvetenja, kakršno nastopa pri remontantnih vrtnicah, je zastopano vse. 

Ponovno cvetoč ali celo neprekinjeno cvetoč pa pomeni, da vrtnica po glavnem cvetenju v začetku poletja preide v več nadaljnjih obdobij cvetenja. Pri ponovno cvetočih sortah so lahko ta prekinjena s nekaj tednov trajajočimi odmori. Neprekinjeno cvetoče vrtnice dajejo neprekinjeno nove cvetove.

Šipki so, tako rekoč, jabolka vrtnic - torej njihovi plodovi. Nastanejo po cvetenju, če cvetov ne odstranimo, da bi na primer spodbudili ponovno cvetenje. 

Predvsem enkrat cvetoče grmovne vrtnice in rambler jeseni naredijo okrasne šipke, slednji v velikem številu v šopih. Pri rezu ali odstranjevanju odcvetelih cvetov po cvetenju je treba to upoštevati. 

V kuhinji se šipki cenijo zaradi visoke vsebnosti vitamina C, tudi znani čaj se pripravlja iz plodov divjih vrtnic. 

Poleg tega so šipki nepogrešljivi predvsem pri žlahtnjenju vrtnic. Vsebujejo semena vrtnic (oreščke), iz katerih lahko po setvi zrastejo nove sorte vrtnic z drugačnimi lastnostmi.