Pravo rastišče za clematis

V idealnem primeru se vprašanje o rastišču pojavi že pred nakupom srobota. Če je rastišče že določeno, se postavi vprašanje, katera od številnih sort bi na njem verjetno uspevala.

Tudi če na sejmu rastlin, v vrtnariji ali ob drugi priložnosti niste mogli ostati ravnodušni, bi morali vsaj pred sajenjem clematisa premisliti, kje naj to poteka.

Kaj je torej popolno mesto za clematis na vrtu? 

Žal na to vprašanje ni mogoče odgovoriti splošno, saj imajo različne botanične skupine povsem različne zahteve. Vsem pa so skupne naslednje točke:

• izogibajte se zastajanju vode, srobot ne prenaša mokrih tal
• izogibajte se vročini ob vznožju oziroma v območju korenin, v dvomu senčite
• dobro prezračevanje nikoli ne škodi

Naslednja, nikakor zanemarljiva stalnica pri izbiri rastišča so pričakovane dimenzije teh plezalk – torej potreba po prostoru.
Zato kritično preverite, ali so rastne višine, navedene v opisih sort, na vašem želenem mestu res zagotovljene – in v dvomu izmerite. Prepogosto se odločimo za preveč bujno rastočo sorto in se čez nekaj let znajdemo pred 'problemom'. Ali je vaša jablana, v katero naj raste montana, res visoka 7 m? 

Tako smo že prišli do naslednje zahteve glede rastišča clematisa – opore.
Le redki srobot stoji prosto, skoraj vsi želijo rasti v drugo rastlino ali se vzpenjati po umetni opori za vzpenjanje. Ta seveda postavlja meje tako glede svetlobnih razmer kot fizičnih dimenzij. Naš nasvet: upoštevajte jih pri izbiri clematisa ali iskanju rastišča za že kupljeno rastlino. 

Ko je torej pojasnjeno, da clematis na mesto 'ustreza', je treba med drugim razjasniti še lego, pri čemer v veliki družini clematisov obstajajo razlike glede na vrsto. Teh ni treba nujno videti kot omejitve, temveč bolj kot priložnost, da z ustreznim znanjem tudi na težavnem mestu najdemo sorto, ki ga prenaša.

Grobo rečeno lahko zahteve glede rastišča za botanične skupine izrazimo približno takole: 

Zgodaj cvetoče divje vrste iz skupine Atragene zelo dobro prenašajo senčna in polsenčna rastišča, pri čemer zlasti Clematis alpina in sorodne ne marajo polnega sonca.

Gorski srobot (Cl. montana) še bolj kot druge vrste sovraži mokre noge, prenaša tako sonce kot polsenco in praviloma tudi s senčnih rastišč zraste tako visoko, da je vsaj delno na soncu. Pri teh se je treba izogibati tudi rastišč v vdolbinah, kjer se pozimi zbira hladen zrak, ki, kot je znano, 'pada' navzdol.

Italijanskim srobotom / viticellam je precej vseeno, kje so posajeni; nekatere sorte prenašajo tudi zelo senčne severne strani, na polnem soncu pa mnoge dosežejo najboljšo formo.

Veličastni velikocvetni hibridi se na splošno dobro počutijo na sončnih do polsenčnih mestih na vrtu. Nekateri pa na soncu hitro izgubijo barvo – za katero v bistvu gre – in hitro nekoliko obledijo. Ali ima venenje clematisov kaj opraviti z rastiščem, zlasti z (manjkajočim) odtokom vode, ali ne, se še vedno prepirajo; mokri stati pa tudi ne želijo nujno.

Rumeni zlati srobot iz skupine Tangutica prav tako rad stoji na polnem soncu do polsence in raje suho kot vlažno.

Večina zelnato rastočih zeliščnih clematisov in teksaški srobot prenaša tako polno sonce kot senčnejša mesta. Poseben nasvet: med prvimi je mnogo sort, ki se kar ponujajo, da z njimi osenčite vznožje druge rastline.

Domači srobot (Cl. vitalba) raste tako bujno, da mu ustreza tudi povsem severna stran, dokler je preskrba s hranili v redu in vznožje ni na pripeki.